Lojze Slak se je rodil 23. julija 1932 v vasi Jordankal blizu Mirne peči na Dolenjskem. Svojo mladost pa je v glavnem preživel pri stari mami na Malem Kalu, kajti Slakova družina je štela deset otrok in mali Lojzek je moral zaradi mamine bolezni od doma, še preden je dopolnil prvo leto življenja. Prav to pa je usodno vplivalo na njegovo kasnejšo življenjsko pot. Stric Ludvik je imel namreč diatonično harmoniko, s katero je igral po vaških slavjih in malega Lojzka je ta instrument čisto očaral. Še preden je prvič odšel v šolo, je znal že več kot ducat pesmi. Stric Ludvik mu je sicer marsikaj pokazal, a pri igranju harmonike ga je spodbujal, da je bolje, če se uči kar sam.
S petnajstimi leti je Lojze že kot samostojni godec prvič igral na ohceti in težko bi bilo prešteti, koliko jih je bilo vseh skupaj, prav gotovo več sto! Svate je tako razveseljeval kar deset let – do svojega petindvajsetega leta. Velikokrat je kasneje povedal, da so bile ohceti njegova najboljša glasbena šola. Na ohcetih je igral predvsem sam ali pa skupaj s priložnostnimi glasbeniki kot trio Lojzeta Slaka.

               
Prelomno leto v njegovi karieri je bilo 1957, ko je prvič nastopil kot samostojni harmonikar na javni radijski oddaji »Pokaži, kaj znaš!« in takoj očaral tako strokovno javnost kot radijsko občinstvo.
Leta 1959 je nastal ansambel bratov Slak, v kvartetu je brat Tone igral trobento, Matija klarinet, Stane bas, Lojze pa harmoniko, v takšni zasedbi so bratje igrali dobra tri leta. Nato sta morala brata Matija in Tone k vojakom in ansambel je tako prenehal nastopati. Lojze pa ni miroval. Na hitro je poiskal tri pevce in se prijavil na tekmovanje novih ansamblov, ki je potekalo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Njegova skladba Domači vasici je čez noč postala prva večja Slakova uspešnica.
V letu 1964 se je Lojze na enem od njegovih nastopanj na radiu Ljubljana spoznal s pevsko skupino Fantje s Praprotna in takoj so si bili všeč. Kaj kmalu so poskusili nekaj pesmi in se dogovorili za skupno nastopanje. Tako je nastal eden naših najboljših in hkrati najbolj izvirnih domačih ansamblov.

           
Lojze Slak se je po ukinitvi ansambla bratov Slak napotil v Ljubljano in si tam poiskal delo, s katerim se je lahko preživljal. Med drugim je bil tudi šofer pri podjetju Petrol. Izučil se je za tapetnika in se zaposlil v tedanji tovarni Pohištva, kasneje Hoja. Ob prizadevnem in uspešnem delu je napredoval vse od poklicnega delavca do komercialista v podjetju in na tem delovnem mestu je tudi ostal do upokojitve. V februarju 1960 se je poročil z Ivanko Gaber, ki jo je spoznal v Ljubljani, sicer pa je bila ta brhka mladenka doma iz štajerske vasi Javorje v bližini Gorice pri Slivnici.
Leta 1960 se je Lojzetu in ženi Ivanki rodil prvi sin – Slavko, šestnajst let kasneje pa še drugi sin Robert. V sedemdesetih letih se je Slakova družina iz stanovanja v Ljubljanskih Dravljah preselila v novo zgrajeno hišo v Šentvidu pri Ljubljani.
Nekako v tem času so se tudi pričele daljše koncertne turneje Lojzeta Slaka z njegovim ansamblom po Evropi, najprej v Nemčiji, Švici in Franciji, nato pa tudi čez lužo: v Ameriki in Kanadi, ki so mu jemale skoraj ves prosti čas, hkrati pa ga spodbudile k še večji glasbeni ustvarjalnosti.

     
Lojze, ki je do popolnosti obvladal svoj glasbeni inštrument – diatonično harmoniko, je začutil, da mu le-ta ne nudi dovolj možnosti za njegovo glasbeno izražanje, zato je iznašel in ji dodal poseben gumb, ki je postal znan kot »Slakov gumb«. S tem je pomembno prispeval k razvoju diatonične harmonike in njeni popularnosti v glasbenem svetu.
V svoji bogati glasbeni karieri se je Lojze moral soočiti tudi z marsikatero bridkostjo in življenjsko preizkušnjo, ena takih je bila tragična smrt pevca Jožeta Šifrerja v Slakovem ansamblu. Kljub veliki izgubi in potrtosti, je Lojze pogumno in s svojim nezmotljivim čutom za razvoj glasbene skupine znal postaviti ansambel spet pokonci in izbrati prave sodelavce za nadaljnjo pot. Na sploh je bilo tovarištvo in sodelovanje vseskozi ena glavnih odlik Lojzeta Slaka.
Glasbena pot je tako vodila le še navzgor. V domovini je ansambel Lojzeta Slaka postal pojem narodno zabavne glasbe, njihove viže so bile redno na programu vseh radijskih oddaj, še posebno radi so jih imeli poslušalci najbolj popularnih oddaj, kot so bile: »V četrtek zvečer« in »Po željah«. Tudi Slovenci po svetu so oboževali Lojzeta Slaka in ga redno vabili na turneje v ZDA, Kanado in Avstralijo. Zlasti priljubljen je postal v ZDA, kjer je prejel številna glasbena odličja in osvojil celo prestolnico country glasbe – Nashwille.
Lojze pa si je prizadeval tudi za razvoj in popularnost narodno zabavne glasbe v svoji rodni domovini. V sodelovanju z nekaterimi znanimi glasbenimi delavci je ustanovil glasbeni festival v Novem Mestu pod imenom; »Boš videl, kaj dela Dolen'c!«, ki je postal tradicionalen in je vsako leto privabljal vse več gledalcev in poslušalcev, in tudi pozornost medijev.

     
Svojo trideseto obletnico glasbenega ustvarjanja je Lojze praznoval z ansamblom v slovenskem hramu kulture – Cankarjevem domu v Ljubljani, ki mu ga je uspelo dva krat napolniti do zadnjega kotička.
Ansambel Lojzeta Slaka je bil gost vseh večjih in znanih radijskih in TV oddaj, pregovorna Lojzetova žilica po sodelovanju in ustvarjanju, pa je ansambel vodila v sodelovanje z drugimi glasbenimi skupinami. Tako so nastajali enkratni glasbeni projekti s skupinami različnih glasbenih žanrov, kot so Čuki, Big Foot Mama, idr.
Lojze Slak je za svojo glasbeno ustvarjalnost prejel številna domača in tuja priznanja. Poleg zlatih odličij za prodane izvode plošč in kaset in glasbenih priznanj, kot so Zlati petelin, Zlata čaplja, Slovenski slavček in Lojtrca domačih ter Viktorji, je zagotovo največje priznanje tisto, ki mu ga je podelil predsednik republike Slovenije: Častni znak svobode Republike Slovenije.
Kljub poznim letom, je Lojze v sebi vedno gojil športen duh in delovno vnemo in lotil se je tudi takšnih podvigov, kot je vzpon na Triglav ali skok iz letala s padalom. Na Trški gori je v lastnem vinogradu prideloval izredno kakovostno vino - dolenjski cviček, za katerega je na novomeškem festivalu cvička dobil kar lepo število priznanj in odličji.
Najbolj dragocena nagrada zanj pa so bili vnučki in vnukinje, ki jih je imel nadvse rad. Tudi oni so bili zelo ponosni na svojega dedka, ki si je kljub obilici dela vedno z veseljem vzel čas za igro z njimi.

     

Zlato poroko sta Ivanka in Lojze Slak praznovala 20. februarja 2010 v družinskem krogu in s prijatelji, ne vedoč, da se je Lojzeta že lotila zahrbtna bolezen, ki bo ustavila njegovo bogato življenjsko pot. Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, ko je z ansamblom nastopil v Cankarjevem domu v spomin prijatelju in kitaristu Milanu Ferležu.
Nekoč so Lojzetu zastavili vprašanje, kaj bo počel, ko ne bo več mogel igrati, on pa je brez pomisleka odgovoril: »Potem bom pa kar umrl!« Lojze Slak je izgubil svojo bitko z boleznijo 29. septembra 2011. Pokopan je ob cerkvi Sv. Vida v Šentvidu nad Ljubljano.